Novice
Share


ŽKK Celje je 19.4.2000 v tretji tekmi finala državnega prvenstva po podaljšku premagal Ježico, kar je pomenilo rošado na prestolu po osemletni vladavini ljubljanskega kluba.

MINEVA TOČNO 20 LET OD OSVOJITVE PRVEGA NASLOVA DRŽAVNIH PRVAKINJ

19. aprila 2020 mineva natanko 20 let od osvojitve prvega naslova državnih prvakinj ŽKK Celje. Ljubljanska Ježica je osvojila prvih osem naslovov v samostojni Sloveniji, v letih 1992 – 1999. Ljubljančanke so v sezoni 1999/2020 še igrale v evroligi (v skupini A so dosegle 2 zmagi in doživele 12 porazov), a že v pripravljalnem obdobju, pred sezono 1999/2000, so na turnirju v Zagrebu gladko izgubile proti Celjankam. Le – te je prvič vodil tuji trener Željko Ciglar, pred sezono sta v klub prišli Hrvatici Mirna Deak in Josipa Jelušić, iz porodniškega dopusta se je pod obroče vrnila kapetanka Barbara Sušin. Simona Jurše se je pred sezono iz Celja preselila v Ježico, kjer so igrale še Sabina Felc, Mojca Markovič, Špela Eržen, Barbara Gričar, Daliborka Jokić, Tina Kvaternik, Katja Temnik, nekdanja jugoslovanska reprezentantka Tima Džebo ter Rusinja Olga Firisova. Trener Ježice je bil David Dedek, po dveh porazih v prvem delu državnega prvenstva s Celjankami, pa ga je zamenjal Andrej Urlep, ki se je tako po več kot desetletju vrnil na ježiško klop. Celjski klub, ki ga je kot predsednica na začetku sezone prevzela Danica Kavka, je v mesecu decembru ostal brez Jere Grobelnik, ki je pričakovala naraščaj, in v finalu pokala proti Ježici visoko izgubil v svoji dvorani (38:72). V začetku leta 2000 so se Celjanke okrepile s slovaško organizatorko igre Moniko Barenyovo, a v drugem delu prvenstva so Ljubljančanke vseeno dobile oba medsebojna prvenstvena obračuna. Izid v finalu končnice je bil po dveh tekmah izenačen na 1 proti 1. V odločilni tretji tekmi v Celju je v rednem delu kapetanka Barbara Sušin dosegla koš za podaljšek (47:47), v dodatnih petih minutah pa je stvari v svoje roke prevzela Metka Obrovnik, ki je dosegla koš za zmago z 56 proti 54. Celjski klub je v svojem tretjem finalu državnega prvenstva prišel do prve lovorike.

Šampionsko ekipo iz sezone 1999/2000 so sestavljale:Barbara Sušin (kapetanka), Jera Grobelnik (do decembra 1999), Mirna Deak, Josipa Jelušić (do januarja 2000), Monika Barenyova (od januarja 2000), Andreja Vodopivec, Mateja Veble, Matejka Knez, Metka Obrovnik, Alenka Potočnik Anžič, Nadja Ramšak, Barbara Pertinač in Urška Arbeiter. Trener ekipe je bil Željko Ciglar, njegova pomočnica Marjeta Brežnik, predsednica kluba pa Danica Kavka.

Nekateri takratni akterji se dogodkov izpred dveh desetletij spominjajo takole:

Barbara Sušin, kapetanka ekipe 1999/2000:

»V sezono 1999/2000 smo vstopili polni optimizma in tudi glasno smo spregovorili o tem, da bomo osvojili eno lovoriko. Čeprav je bila sezona polna nihanj in preobratov, smo na koncu naslov osvojili na najboljši možen način, po podaljšku z minimalno razliko. Osebno tega občutka veselja, sreče in ponosa ob zvoku zaključne sirene ne bom nikoli pozabila, predvsem zato, ker smo to dolgo in vztrajno gradili, ker smo bili dolga leta frustrirani z visokimi porazi s strani takrat nepremagljive Ježice.  Jaz sem se v to sezono vrnila po rojstvu prvega sina in vedela sem, da je to moja zadnja sezona in želja po tem, da jo zaključim z osvojitvijo enega naslova je bila res velika. Naša ekipa v sezoni 1999/2000 in tukaj ne mislim samo igralk, ampak vseh funkcionarjev, navijačev, novinarjev …je bila zelo povezana. Vedeli smo, kaj je kdo od nas sposoben narediti in to smo drug pri drugem podpirali, spodbujali in spoštovali.

V tem trenutku bi se spet zahvalila vsem, ki so v tistih trenutkih veliko naredili za žensko košarko v Celju. Ne bom se spuščala v imena, saj se vsi tega dobro zavedajo. Predvsem pa sem vesela, da danes, 20 let po osvojitvi naslova, celjski ženski košarkarski klub tako dobro in profesionalno deluje in da je tudi center ženske košarke v Sloveniji. Včasih se zgodi, da je kakšen uspeh samo muha enodnevnica, pri ženskem košarkarskem klubu Celje pa se je s pomočjo ljudi, ki so in, ki še danes zares s srcem delujejo v prid kluba, ta klub spremenil v klub, ki je ne samo celjsko pač pa tudi slovensko košarko popeljal v Evropo.

Hvala vsem, ki ste pri tem sodelovali in še sodelujete. Želim vam še veliko uspehov, včasih pa le dovolite komu, da zmaga, saj je naslednje leto zmaga slajša. »

Alenka Potočnik Anžič, igralka v sezoni 1999/2000:

« Dvajset let je obdobje, ko človek nehote malo potvori spomine in si jih prikliče nazaj bodisi v slabši ali lepši luči. No, moji spomini na 19.4.2000 so še vedno zelo živi in zagotovo eni najlepših v moji športni karieri. Za vsakega športnika je osvojitev prve dolgo pričakovane lovorike nekaj posebnega in nepozabnega. In ravno zato ima ta državni naslov v moji zbirki spominov izjemno mesto, postavljeno višje kot kasnejša prva osvojitev mednarodne Waba lige ali vsi kasnejši naslovi pokalnih in državnih prvakinj Slovenije.

Predvsem, pa sem izjemno ponosna, da sem bila del začetka zgodbe, ki je celjski ženski košarkarski klub prvič zapisal na center zemljevida slovenske ženske košarke in kjer le-ta, dvajset let kasneje, suvereno vztraja še danes. Resnično ni veliko klubov v Sloveniji, ki bi jim uspelo v dvajsetih letih ohranjati strokovno in rezultatsko kontinuiteto ter smelo slediti svojemu načrtu razvijanja mladih nadebudnih košarkaric do najboljših igralk evropskega kova.

Dvajset let kasneje me, kot mamo ene izmed mladih celjskih košarkaric, na te prve zlate dosežke veže še poseben ponos, osebno zadovoljstvo in kanček nostalgije.  Celotnemu klubu ŽKK Cinkarna Celje ter vsem zvestim in fanatičnim klubskim delavcem, trenerjem, navijačem in podpornikom ob tej priložnosti seveda iskreno čestitam in želim še veliko, veliko uspešnih okroglih obletnic.«

Željko Ciglar, trener ekipe 1999/2000:

»Ne morem verjeti kako hitro teče čas in da je minilo že 20 let od zgodovinske osvojitve prvega naslova prvakinj Slovenije. Čeprav sta minili že dve desetletji so še danes živi spomini na vse, kar sem tistega leta doživel v Celju. Bila je to posebna sezona zame in zelo rad se spominjam tistih lepih trenutkov. Imel sem ekipo pogumnih deklet, ki jih je na igrišču vodila Barbara Sušin, ki so skozi celotno sezono z veliko želje in trdim delom, skupaj z menoj in člani vodstva kluba, stremele k osvojitvi naslova prvakinj, kar nam je na koncu tudi uspelo. Čeprav je bila na drugi strani evroligaška Ježica nismo nikoli dvomili v uspeh, ampak smo pogumno napadli do takrat nedotakljive Ljubljančanke. Vse se je začelo z mojo predstavitveno novinarsko konferenco, ko sem na vprašanja novinarjev, kaj pričakujem od prihodnje sezone odgovoril pogumno in mogoče celo malce prepotentno – »Jaz nisem trener, ki dela za druga mesta, naslov prvakinj želim pripeljati v Celje.« Moje besede na srečo niso bile strel v prazno, ampak so se dejansko tudi uresničile. Še danes mi po glavi roji film zadnjega neuspelega poskusa Time Džebo v zadnji sekundi tretje tekme, pri našem minimalnem vodstvu. Na srečo je zgrešila in naše veliko slavje se je lahko začelo. Zasluženo. V tej sezono smo trikrat premagali Ježico, po rednem delu smo bili številka 1, kar nam je v finalu prineslo tretjo tekmo pred našim občinstvom. V takratni ekipi so bile nosilke igre Polutnikova, Deakova, Obrovnikova, Barenyova, Vodopivčeva, Potočnikova in Pertinačeva. Čas teče, in veseli me, da klub nadaljuje z doseganjem vrhunskim rezultatov. V zgodovini kluba pa bo sezona 1999/2000 zaradi osvojitve prvega naslova prvakinj, vendarle vedno zapisana kot zgodovinska.«

Z osvojitvijo naslova prvakinj so Celjanke izpolnile načrt enega izmed ustanoviteljev kluba Franca Ramšaka, ki je na ustanovni skupščini kluba (1994) kot glavni cilj prve petletke napovedal prvo osvojitev naslova državnih prvakinj in postopen prevzem primata v slovenski ženski košarki. Celjski klub je po prvem naslovu leta 2020 do danes osvojil že 16 naslovov državnih prvakinj, 14 pokalnih lovorik ter 2 naslova prvakinj v mednarodni WABA ligi.

Daljšo reportažo o zgodovinskem naslovu našega kluba boste lahko prebrali v četrtkovi številki časopisa Novi tednik.