Maja Erkič, članica prve ekipe ŽKK Athlete in obenem kapetanka zasedbe trenerja Damirja Grgiča, je bila izbrana za najkoristnejšo tekmo četrtfinalnih tekem končnice Jadranske lige. V letošnji sezoni se je več kot uspešno povrnila po težavah s poškodbo. Spregovorila je za uradno spletno stran mzrkl.org.

Čestitke za zmago in vašo predstavo sezone. To je bila že peta letošnja tekma proti Triglavu, v kateri ste potrdili, da je Athlete Celje v Sloveniji korak pred konkurenco. Kako ste doživeli prvo četrtfinalno zmago?

»Hvala za čestitke. Dobro smo se pripravile že za pokalno tekmo, v naslednjih dneh samo obnovile taktična navodila trenerja Damirja Grgiča ter jih na parketu tudi uresničile. Kvaliteta tekme je bila pričakovano nekoliko nižja prav zaradi že velikega števila medsebojnih dvobojev in lahko se zgodi, da bomo s Kranjčankami v tej sezoni odigrale skoraj deset tekem. Pričakujem, da bodo po končnici MŽRKL naše nasprotnice tudi v sklepnem delu državnega prvenstva.«

Pokalni lovoriki ste osvojili v še dveh državah. Leta 2009 v Italiji celo kot MVP zaključnega turnirja, februarja 2013 še v Španiji. Nekaj dni pozneje ste si poškodovali gleženj in prisilno počivali skoraj poldrugo let. Kaj se je dogajalo s poškodbo?

»Predvsem sem imela smolo, da so zdravniki postavili napačno diagnozo. Po skoraj letu dni od zvina gležnja so ugotovili, da so se kosti okrog sklepa nekoliko razmaknile in mednje so se ujele vezi. S pravilnimi terapijami sem v dveh mesecih okrevala in lansko poletje z reprezentanco odigrala prve tekme. Vrnitev ni bila enostavna, saj skoraj leto in pol nisem opravila niti enega treninga. Za sodelovanje sem se dogovorila z mojim nekdanjim klubom Celjem in v prvem delu sezone slabšo telesno pripravljenost nadomeščala z izkušnjami, zdaj pa je moja forma že blizu ravni iz sezon, ko sem igrala tudi evroligo.«

Prvo člansko tekmo državnega prvenstva ste odigrali pred skoraj poldrugim desetletjem, že v sezoni 2001/02. Zdaj ste z naskokom najstarejša igralka v ekipi, kar najbrž pomeni tudi povsem novo vlogo?

»Do vrnitve v Celje nisem razmišljala o preteklih letih kariere. Zdaj me kar malo stisne, ko kdo omeni, da sem veteranka, čeprav še nisem napolnila niti 29 let. Drži, prevzela sem vlogo vodje ekipe in določene stvari prenašam na mlade, zelo nadarjene igralke. Vse opazno napredujejo in ker sem prvič v takšni ekipi, nekoliko manj razvijam svojo igro in se bolj osredotočam na soigralke.«

Celje in regionalno ligo ste zapustili v začetku leta 2007. Bili ste druga strelka tekmovanja, ki ga je osvojil bolgarski CSKA, na zaključnem turnirju v Sofiji pa so igrale še ekipe Šibenika, Gospića in Željezničarja. Nobene ni več v MŽRKL, ki je med vašo odsotnostjo doživela korenite spremembe. Kako bi primerjali obe obdobji?

»Zdaj je kvaliteta lige mogoče nekoliko slabša. Večina ekip je sestavljena iz kopice mladih igralk, katerim so v oporo le dve, tri izkušene posameznice. Nekatere zasedbe so celo povsem brez izkušenih igralk. Čeprav je sezono 2014/15 težko primerjati s tekmovanji izpred desetletja in več, ko so Šibenik, Gospić in Vojvodina vzporedno igrali v evroligi ter nekatere ekipe v evropskem pokalu. Že zato je bila kvaliteta na višji ravni. Celje se je osredotočilo na razvoj igralk, rezultat ni v ospredju, vendar smo eno lovoriko že osvojili ter še vedno v konkurenci za preostali dve.«