Vse ljubitelje košarke na tribune vabi tudi kapetanka Maja Erkič, za katero bo to tretji nastop na sklepnem turnirju na Jadranu. Pred njim je slovenska reprezentantka, ki se je pred sezono vrnila v matični klub in bila ena ključnih posameznic zasedbe Damirja Grgića, obujala spomine na turnirja v Šibeniku in Novem Sadu, spregovorila pa je tudi o polfinalnih nasprotnicah in svoji mentorski vlogi v celjskem klubu. Spregovorila je za spletno stran KZS.

Pred začetkom sezone ste v svoji karieri napravili korak nazaj, da boste v prihodnje lahko dva naprej. Pridružili ste se matičnemu klubu. Je bila to ena težjih odločitev na dosedanji športni poti?

Če sem iskrena, pred začetkom sezone niti malo nisem razmišljala, da bi ostala v domovini. Vsi moji cilji so bili usmerjeni v iskanje primerne ponudbe iz tujine. Nato je Athlete Celje izrazil veliko željo, da ostanem v njegovih vrstah vsaj začasno, dokler ne najdem primernega kluba onkraj meja, to pa se mi je zdela dobra ideja. Meseci so minevali, za nami je bilo vse več tekem, sama pa sem začela razmišljati o tem, da bi bilo dobro, da pri začetem vztrajam do konca. Po eni strani sem težkega srca delala korak nazaj, a po drugi strani sedaj vidim, da je bila to dobra odločitev, da se na nivo pripravljenosti, ki sem ga imela pred poškodbo, vrnem na domači sceni. Ne gre pozabiti, da sem bila leto in pol izven košarkarskega terena.

Ob vrnitvi v matični klub so vam dodelili kapetanski trak. Verjetno je bila to za vas svojevrstna čast.

Sem otrok celjskega kluba. Lepo je, ko ob povratku v domače okolje dobiš položaj v ekipi, iz katerega si nekdaj odšel na tuje. Na prvi tekmi je klub poskrbel tudi za posebno predstavitev. Zelo lepo se je bilo vrniti na tak način.

V ekipi ste z naskokom najstarejša košarkarica in obenem mentorica mladim dekletom, ki si želijo zgraditi vsaj takšno kariero kot vi. Kako in na kakšen način skušate vplivati na mladenke okoli vas?

Največ tega skušam storiti kar na terenu, ko jim skušam kar največ informacij dati na podlagi lastnih izkušenj. Povem jim svoje poglede na različne situacije. Za vsa košarkarska in nekošarkarska vprašanja sem soigralkam na voljo kadarkoli. Pravi gušt mi je dajati nekaj, kar sem tudi sama dobivala v mladih letih od svojih starejših in izkušenejših soigralk.

Vam mlade igralke, s katerimi imate priložnost sodelovati v klubu in nenazadnje zadnja leta tudi v reprezentanci, dovolj prisluhnejšo in upoštevajo nasvete?

Te soigralke so zelo perspektivne, hitro pa so dobile vodilne vloge v ekipi. Po eni strani je to dobro, saj pridobivajo izkušnje, ki jih jaz v njihovih letih nisem. Je pa res, da zaradi tega one del košarkarskega razvoja s tem preskočijo, saj vse ne gre postopoma. Zaradi tega nastane primanjkljaj pri individualni tehniki, saj je več poudarka na taktiki. So pa dekleta vsakakor željne novih znanj, zagrete in vpijajo informacije. So na dobri poti, da dosežejo tisto, kar si želijo.

Katere so tiste stvari, ki jih v okolju matičnega kluba najbolj cenite?

Predvsem temelje, ki so jih v Celju postavili z mladimi perspektivnimi košarkaricami – da zberejo najboljše in nato iz njih delajo prave igralke. Dobro vemo, kako težko je podrediti delo rezultatu. V Celju pa v ospredje postavljajo delo, šele nato rezultat. To je ena izmed potez, ki jih v Celju zelo cenim. Menim, da so na dobri poti ter da je vizija kluba prava.

Slovenska pokalna lovorika je znova v celjskih vitrinah, v državnem prvenstvu ekipa še ne pozna poraza, prišla je tudi uvrstitev na finalni turnir jadranske lige. Verjetno je vse to dodaten razlog za zadovoljstvo.

To so pokazatelji, da dobro delamo. Ne gre prezreti dejstva, da je naša ekipa s treningi začela že mesec, mesec in pol pred vsemi ostalimi. To je bila posledica turneje po Kitajski, kjer smo odigrale nekaj tekem z močnimi reprezentancami. Vsi dosedanji dosežki so nagrada za dobro delo in angažiranost vseh deklet.

Finalni turnir ženske jadranske lige vas čaka na domačem terenu. Bo to za vašo ekipo dodatna pozitivna stvar ali bolj dodaten pritisk?

Igrati takšen turnir v domači dvorani je kvečjemu velik plus. Mislim, da se tega še kako zavedajo tudi ostale punce. Nenazadnje je s tem tudi klub izkazal zaupanje v nas in naše mlade upe. Dale bomo vse od sebe, skušale izkoristiti te prednosti ter se uvrstiti v finale.

Za vas bo to po letih 2002 in 2006 tretji finalni turnir jadranske lige. Kaj vam je na preteklih dveh ostalo najbolj v spominu?

Iz prvega, ki je v Šibeniku potekal ob koncu prve sezone jadranske lige, zagotovo dejstva, da sta obe tekmi potekali na isti dan in pa seveda končnega naslova. Tedaj v ekipi še nisem imela večje, ključne vloge, a zagotovo je dober in lep občutek, da kot prvi osvojiš novonastalo tekmovanje. Štiri leta za tem smo v Novem Sadu s soigralkami nato segle še po tretjem mestu.

V polfinalu se bo vaša ekipa pomerila z Reyerjem, ki ga sami še kako dobro poznate. Že s Celjem ste proti Italijankam igrali v FIBA pokalu, nato pa se z njim še nekaj sezon srečevali v italijanskem državnem prvenstvu. Kaj nam lahko zaupate o tej ekipi?

Ravno pred nekaj dnevi sem razmišljala o tem, kako dolgo je že od tega, ko sem igrala proti Reyerju v Italiji. Sem pa čisto pozabila, da sem proti temu klubu igrala tudi že v FIBA pokalu. Pri polfinalnih nasprotnicah poznam tri igralke, medtem ko vse ostale večinoma bazirajo na generaciji, rojeni leta 1993. Mislim, da gre za dobro ekipo, ki ima v svojih vrstah dobre italijanske košarkarice ob njih pa še nekaj izkušenejših posameznic. To so konec koncev dokazale s svojimi igrami v jadranski ligi, ko so košarkarice iz Benetk v krogu treh ekip pristale na drugem mestu svoje skupine.

Zadnjo (zvenečo) Reyerjevo okrepitev Američanko Aneiko Henry še kako dobro poznate, saj ste z njo sezono 2012/2013 preživeli v dresu španskega Rivasa.

Gre za košarkarico, ki igra na centru in je pri telesni moči precej dominantna. S svojim telesom pod obročem zavzame zelo veliko prostora. Ni izrazita pri metu, zelo rada pa odigra na kontakt, zato bomo imeli z njo kar precej dela. Na njo se bomo posebej osredotočili in morda na ta račun dopustili kak met z razdalje več. Izpostaviti velja še Američanko na branilskem položaju Shannon McCallum ter organizatorko igre Francesco Dotto.

Katere so prednosti vaše ekipe proti Reyerju?

Ena izmed njih je zagotovo agresivna obramba po celotnem terenu. Zelo malo je ekip, ki bi bile navajene, da nekdo v obrambi nad njimi vrši tak pritisk vseh 40 minut. Me smo za to telesno dobro pripravljene. Naš adut bo tudi hitrost.